VARSTVO JAM

 

Podzemne vode lahko le redko opazujemo in nasploh malo vemo o njih. Kraški izviri in vodonosniki sta glavna vira pitne vode v Sloveniji. Na krasu je voda zaradi težko dostopnih zalog, velike ranljivosti ter nevarnosti onesnaženja, še posebej dragocena. Čeprav je količina padavin relativno velika, se ljudje na tem območju že od nekdaj srečujejo s težavami pri oskrbi s kvalitetno pitno vodo. Pri odkrivanju zalog vode je pomembno raziskovalno delo jamarjev in jamskih potapljačev.

Varovanje vode in vodnih virov na kraškem področju, kjer leži lep del občine Domžale, se začne na površju. Posebej nevarne postanejo jame in brezna, kamor brezvestneži odmetavajo klavne odpadke, ostanke škropiv in gospodinjske odpadke. Tudi kraške izvire ogrožajo črna odlagališča, ki povzročajo izpiranje nevarnih snovi v podzemno vodo. V tem primeru gre za mikropolute in bakterije fekalnega izvora.
Same jame nimajo nobene lastne očiščevalne moči. V jamah pa so ob vsakem dežju zbirajo vode s površja in pritekajo na dan v izvirnih jamah.

KRATKA PRAVILA JAMAM PRIJAZNEGA JAMARSTVA

 

  1. Izbiro jame, ki jo bomo obiskali, je treba prilagoditi usposobljenosti obiskovalcev, stopnji njihove varstvene zavesti in cilju, ki ga želimo doseči. Tako v občutljive jame ne vodimo začetnikov, v njih ne prirejamo jamarskih šol ali reševalnih vaj.
  2. Tudi velikost skupine je treba prilagoditi občutljivosti jame. Velike skupine povzročajo nesorazmerno veliko škodo.
  3. Vodja skupine mora dobro poznati jamo, hitrost gibanja pa prilagoditi najpočasnejšemu v skupini. Skupina mora hoditi po jami skupaj, saj lahko le tako drug drugega opozarjajo na najbolj občutljiva mesta.
  4. Med gibanjem po jami moramo paziti, da ne poškodujemo sigastih tvorb in ne nanašamo blata na nedotaknjene površine.
  5. V jamo nosimo čim manj opreme, saj lahko opletanje z velikimi in težkimi transportkami poškoduje jamske tvorbe.
  6. Pri prehodu čez občutljive površine uporabljajmo ustaljene ali označene prehode. Če se znajdemo pred nedotaknjeno površino, smo najverjetneje zgrešili ustaljeno pot.
  7. Kapniško okrasje ima smisel le v jamskem okolju, zato je vsako lomljenje in odnašanje kapnikov, helektitov, kristalov, jamskih biserov, aragonitnih ježkov ali drugih tvorb nedopustno. Del jamskega okolja so tudi podrti in odlomljeni kapniki, zato naj ostanejo tam, kjer so.
  8. Iz jame in izpred nje odnesimo vse odpadke, tudi ostanke hrane in odpadno karbidno apno iz svetilk. Vrečko za odpadno apno moramo v jami vedno nositi s sabo.
  9. Podpisovanje v jamah ni sprejemljivo.
  10. V zelo občutljivih jamah, ki so močno izolirane od zunanjih vplivov, ne smemo kaditi. V takih jamah pazimo, da jih ne onesnažujemo s sajami s poškodovanega gorilnika na čeladi.
  11. Za premagovanje navpičnih stopenj uporabljajmo naravna pritrdišča in tista. ki so jih naredili jamarji pred nami.
  12. Še tako dobra fotografija ne opravičuje poškodbe jame, zato veljajo pravila tudi za fotografe.
  13. Ne vznemirjajmo in ne nabirajmo jamskih živali.
  14. Ne prekopavajmo in ne odnašajmo arheoloških in paleontoloških ostankov.
  15. V zavarovanih jamah moramo upostevati varstvene režime, predpisane z odlokom o zavarovanju.
  16. Če leži jama v zavarovanem območju narave, upoštevajmo tudi varstvene režime, ki veljajo v narodnem, regijskem ali krajinskem parku.

Poleg že naštetih pravil upoštevajmo pri raziskovanju jam še naslednja:

  1. V nedotaknjeno jamo ali njen del ne hodimo brez merilne opreme in trakov za označevanje prehodov.
  2. Sprotno dokumentiranje raziskav prihrani jami dodatne obiske in z njimi povezane poškodbe.
  3. Prehode čez občutljiva območja označimo že ob prvem obisku.
  4. Pred odstranjevanjem ovir, ki onemogočajo prehod v nove dele jame, razmislimo, ali za oviro res lahko pričakujemo tako pomembno nadaljevanje jame, da opravičuje grob poseg. Kadar vodi v isto nadaljevanje jame več poti, izberemo tisto, katere širitev povzroči najmanj škode.
  5. Odstranjevanje ovir in širjenje prehoda mora biti minimalno, le tolikšno, da omogoči prehod izurjenemu jamarju. Preventivna širjenja prehodov za primer nesreče v notranjosti jame niso sprejemljiva.
  6. Miniranje je sprejemljivo le izjemoma v jamah, v katerih varstveni režim tega ne prepoveduje in še takrat le ob preučitvi vseh morebitnih negativnih vplivov.
  7. Smer gibanja in merilne točke označujemo le z odsevniki ali kamnitimi možici.
  8. Če je taborjenje pred jamo ali bivakiranje v njej neizogibno, moramo taborni prostor po končanem raziskovanju skrbno pospraviti.
  9. Po končanem raziskovanju odstranimo iz jame vso opremo.
  10. Če menimo, da je raziskana jama tako občutljiva, da bi jo bilo treba zapreti in nadzorovati obisk, pravočasno poskrbimo za zaprtje vhoda, do takrat pa ne posredujmo podatkov o legi vhoda.
  11. Z informacijami o občutljivih jamah, še posebej o jamah z izjemnimi sigovimi tvorbami, jamskimi živalmi in arheološkimi ali paleontološkimi ostanki, ravnajmo premišljeno.

Marko Simić, 2000: Varujmo naše jame