NOVICE

Osoletova jama

Osoletova jama je z 263m najgloblja in najbolj blatna jama domžalsko-moravškega osamelega krasa. Na dnu jame je sifon, ki ga je pred leti poskušal preplavati Igor Vrhovec, vendar je naletel na neprehodno ožino. Na dnu jame sta leta 2010 Barbara Vrhovnik in Boštjan Merela našla prehod v nove dele. Ko tečajniki jamarske šole pokažejo dovolj znanja, jih izkušeni jamarji peljemo v Osoletovo jamo, da vidimo iz kakšnega testa so.

Pozno popoldan smo se zbrali pred jamo. Tečajnika (Katarina in Matej) sta še kar v spodobnem času smuknili v jamarsko opremo. Primoža smo poslali opremit vhodno brezno in vse je bilo pripravljeno za spust v Osoletovo jamo. Naprej smo načrtovali samo obisk Velike dvorane. Ker sta se tečajnika gibala po jami hitro, smo se odločili, da gremo do dna jame! Napredovali smo varno in zanesljivo ter dosegli dno v 1 uri in 40 min. Nato sem tečajnika zvabil v novo odkriti rov na dnu jame. Gibanje po teh mokrih in blatnih ožinah je dodatno otežil večji pretok vode po dnu meandra. Vseeno smo se Katarina, Matej in jaz splazili v nove dele. Bila sta pogumna, jaz pa sem ponovno vzel mero zadnji »ožinici«. Skoznjo sem prišel lažje kot sem mislil, samo 5 kg je bilo treba shujšati. Primož nas je čakal pred ožino, ker se mu ni dalo "basat" po jami.

Na dnu velikega brezna sta nas počakala Barbara in Boštjan ter nam skuhala čaj. Tečajnikom sta pokazala, kako se uporablja astro folija.
Iz jame smo bili okoli 23. ure. Popili smo dve pivi (vsi skupaj!), pojedli kruh, narezano slastno salamo ter sir, potem pa se odpravili v dolino.

Aleš

Gašpinova jama, 17.3.2013

»Hrima u Haspinava jama«, je rekel Bojan. In smo tudi šli!
Tokrat je bila ura kar zgodnja, ampak je bila motivacija dovolj dobra, da smo (skoraj) zmogli vstati ob 5h. Z avtoceste smo zavili na izvozu za Logatec, se peljali mimo cestninske postaje in kmalu zavili s ceste levo na makadam, ki nas je pripeljal do izhodišca za jamo. Eni bi temu rekli parkirišce, jaz pa sem ga poimenovala kar hipodrom (Mateja in ostali že vemo, zakaj)!
Mateja je med preoblacenjem v kombinezone vsa navdušena razložila, da se v tej jami menda lahko kopaš in predlagala, da to tudi izvedemo. V transportke smo torej zapakirali še dodatne spodnjice…in smo šli!
Zacetni del jame predstavlja brezno, ki je opremljeno z nekaj klini in pomožnimi vrvmi. Tukaj smo si vsi prav dobro pretegnili okoncine, se nato še malce plazili in že prišli do prvega sidrišca. S tega smo se spustili skozi manjšo ožino kakih 40m nižje do naslednjega sidrišca, z le tega pa še naslednjih 40m nižje do »razpotja«.
Rov, ki se je odcepil levo, nas je kasneje pripeljal do našega obljubljenega »kopališca«, mi pa smo se najprej odpravili v desni rov. To je pomenilo nekaj plazenja, nekaj basanja, nekaj dricanja. Ta del jame je bil res pester! Na koncu rova nas je pricakal tudi pravi blatni tobogan! Vse lepo in prav… Blato je bilo za dol grede super, za nazaj gor pa sem se za trenutek pocutila kot raca na ledu. Res je bila kar velika umetnost loviti ravnotežje in doseži vrh te mega drsalnice.
Ker smo bili po vsem tem že vsi pošteno blatni, se je že skoraj spodobilo, da se gremo malo umit. Še prej pa pozor: NAŠA MATEJA JE IMELA ROJSTNI DAN!!! No, pa smo ji cestitali v stilu! V eni izmed dvoran znotraj jame smo ji nastavili tri vrste njej najljubšega piva, skupaj nazdravili in ji zapeli. No, mislim, da je bilo vse skupaj kar prijetno presenecenje, saj se je na njenem obrazu narisal en velik nasmeh!
Za konec pa smo se nato res šli še malo skopat. Ker je bilo to »kopališce« sifon, smo v vodo štrbunkali po eden in eden, saj bi bilo drugace prenevarno. Konec koncev pa je bila voda kar mrzla, zato smo še hitreje kot v vodo, prišli ven iz nje.
Kljub temu, da je bilo vreme to nedeljo bolj kislo, smo mi naš potep koncali sladko, s kokosovimi kroglicami v želodcih. Glede na to, da smo bili kar konkretno umazani, smo skupno kosilo prestavili na naslednjic in se prijetno utrujeni odpravili domov. Pa kmalu spet!

Erika Kozamernik

Izlet v jamo pri Sv. Treh Kraljih

Na deževno jutro desetega dne meseca marca je jamo pri Sv. Treh Kraljih obiskala skupina desetih jamarskih navdušencev, ki pravijo, da je bil izlet čista desetka. V jamo se vstopa skozi umetni vodoravni rov, imenovan tudi Rupnikova linija, ki je bil izkopan v tridesetih letih v vojaške obrambne namene in se nahaja tik ob cesti na Vrh Sv. Treh Kraljev. Jama sama je dolga več kot kilometer in dosega 70 m globine, sestavljena pa je iz več manjših rovov, v katerih bi naša odprava, če ne bi imeli zanesljivega vodiča Bojana, bržkone malce pomešala smeri neba in pod zemljo prebila kakšno urico več. Rovi večinoma nosijo tudi izvirna opisna imena, kot so rov Zdihljajev, Nihajoča skala, Podstrešje ipd, jama sama pa nam ima pokazati kar nekaj lepih podzemeljskih umetniških tvorb – ob argonitnih ježkih se je vedno gnetlo največ občudovalcev s fotoaparati. Pot skozi rove je potekala krožno in na vsake toliko vsebovala nekaj pripenjanja na vrvi ter nas presenečala z neprostovoljnim tuširanjem in pranjem blatnih kombinizonov, vendar pa z naših obrazov ni uspela sprati zadovoljnih nasmeškov, s katerimi smo prikorakali iz nje.

Katarina Šeme

Slivarske ponikve, 3.3.2013

Prvi vikend v marcu se nas je zbralo okoli 10 jamarjev iz vseh koncev Slovenije. Potepat smo se šli po enem izmed kraških ponorov na območju Slivarskih ponikev, ki se nahajajo v Matarskem podolju, v bližini Dimnic. S primorske avtoceste smo zavili na izvoz za Kozino, od tod pa smo pot nadaljevali skozi Hrpelje, vse do vasi Markovščina, kjer smo zavili v smeri vasi Slivje. Kmalu smo parkirali kar ob vaški cerkvi, kjer je bilo tudi naše izhodišče.
Slivarske ponikve predstavljajo eno od mnogih slepih dolin na območju Matarskega podolja, ki se razteza vzdolž Brkinov in predstavlja območje kontaktnega krasa. Ker smo bili prav vsi tukaj prvič in nismo vedeli, kje točno se nahaja iskani ponor, smo se sprva malce pozabavali z iskanjem vhoda, s čimer pa smo dokaj hitro opravili.
Eden za drugim smo počasi kapljali skozi vhodne meandre našega ponora, vse dokler nismo prispeli do prvega sidrišča. Od tam smo se po vrvi spustili cca. 40m nižje proti jezeru, ki nas je čakalo na koncu spusta. Ta spust je predstavljal edini večji vertikalni del te jame, drugače je pretežno vodoravna.
Vrv je zmogla prav vse od nas, zato smo lahko nadaljevali z basanjem, »plavanjem«, poplezavanjem, smejanjem in pigvinjenjem (kadar nas je zeblo, smo se malo stiskali, ja) skozi preostali del jame.
Naš potep se je zaradi prevelike količine vode v jami moral končati malce prej kot na samem koncu jame, smo pa zato po uspešnem žimarjenju in zaključnem meandriranju bili deležni tudi snežnega plavanja (beri: čiščenja kombinezonov) in nastavljanja prijaznim toplim kraškim sončnim žarkom.
Za piko na »i« nas je Zdenka povabila k sebi na zares prijetno in okusno pojedino, za katero smo ji bili neskončno hvaležni! Še enkrat hvala Zdenka! Kuža Rip nam je v slovo še prijazno pomahal z repom in zasijal z očkami, nato pa je že res bil čas, da se z lepimi spomini odpravimo nazaj domov. Skozi okna našega super kombija smo opazovali še tiste zadnje čarobno rdeče odtenke, nato pa so se začele prižigati zvezde in konec je bilo še enega fantastičnega dne!

Erika Kozamernik

NOVA ODKRITJA V OSOLETOVI JAMI

V nedeljo 30. januarja 2011 smo se spet podali v Osoletovo jamo. Cilj raziskav je bil varno preplezati kamin na koncu novega rova na dnu jame. Rov smo prekopali Barbara, Boštjan in Aleš. Kopati se je začelo na pobudo Boštjana Merela, ker ga je zanimalo od kod priteka voda s stranskega dotoka v sifon.

Boštjan je najprej prekopal blatno kopo, v naslednji akciji pa smo preložili par skal in že je bilo dovolj prostora, da se je človek lahko ulegel v mrzel potok. Več akcij je bilo potrebnih, da se je prišlo cca 60m po blatnem meandru do kamina. Ker je bil kamin lepo zasigan, je Boštjan takoj preplezal cca 8 m visoko do ponvice in namestil pomožno vrvico. Nadaljevanje je bilo precej krušljivo! V tej akciji smo do kamnina spravili vrtalko, zatezna sidra, vrv in se lotili kaminskega plezanja. Ko sem se 4x prepel navzgor po 1m, sem bil na sigasti polici. Boštjan je priplezal za menoj po vrvi. Postavila sva še dvojno sidrišče na sigi in takoj so prišli za nama: Barbara, Primož, Matjaž in Simon. Jamarja iz Logatca, Marko in Dejan, ki sta bila tudi z nami pri vznožju kamina, sta do takrat že potegnila iz jame. Jama je na nekaterih delih zelo ozka, zato sem si na povratku skozi ožino slekel jamarski pas. Akcija je trajala slabih 6 ur. Vesel sem, da se pozna naše trdo delo na poligonu in pridno obiskovanje jam. Gibanje po jami je bilo dobro in na vrvi se nismo čakali. Kdor ima občutek za jamarijo, ga pač ima. Ko smo prilezli iz jame sta nas na vhodu pričakala Lili in Božo Štupica. Prvi trije smo si med seboj razdelili okusno kremno rezino. Lili, hvala!!!

Aleš Stražar

JAMA LP 2

Nad našim projektom Mali rak sta navdušena tudi Zdenka in Boni. Decembra smo se dogovorili, da gremo januarja skupaj v jamo. Izbrala sta izjemno lepo jamo, LP 2. Na začetku smo se morali malo potruditi in se splaziti v 10m globoko ozko brezno. Ta trud je bil kmalu poplačan, spustili smo se v prečudoviti podzemni svet, ki ni dostopen vsakomur ampak samo najpogumnejšim med nami. Boni je bil naš vodič in prosil sem ga, da nas je naučil nekaj italijanskih besed povezanih z jamarstvom.

MALI RAK V ŽELEZNI JAMI

Vaja vrvne tehnika je namenjena temu, da v jami varno premagujemo brezna in druge nevarne odseke. Lahko so to blatni tobogani ali podobi nevarni odseki. Vedno moramo točno vedeti, kateri del opreme se uporabi in kako! To se najprej naučimo na naravnem poligonu v Železni jami. Na naprej postavljenih vrveh lahko inštruktor neposredno spremlja mlade jamarje pri prvem spustu po vrvi v 12m globoko brezno. Poligon je pripravljen tako, da jamarji nadzorujejo delo tečajnikov in jim lahko svetujejo.

NUJNA MEDICINSKA POMOČ ZA NAJMLAJŠE

Večja skupina mladih jamarjev iz Rakeka, Rateč in Moravč, so je pod vodstvom mentorjev zbrala v CŠOD Rak v Rakovem Škocjanu. Zaradi poplav smo morali pot do hiše preko zmrznjenega travnika prehoditi peš. Čeprav smo vedeli, da v domu ni elektrike nas to ni ustavilo. Kljub tehničnim zapletom smo srečanje izvedli, kot smo si ga zamislili. Glavna tema je bila NMP in PP. Prijetno predavanje, primerno za otroke te starosti je pripravil zdravnik JRS Tomaž Klinar. Pri praktičnem delu vaje oživljanja pa je sodelovale še jamarka in zdravnica GRSZ Eva Macun. Vodja programa Mali rak Aleš Stražar je otrokom predstavil, kako potekajo raziskave jam. Predvsem takrat, ko gredo jamarji za dalj časa na neko področje iskat nove jame ali ko jamarji v novi jami bivajo dlje kot en dan.

Naslednji dan nas je čakal obisk velike jame za katero ne potrebujemo vrvne tehnike. Obiskali smo jamo Mačkovico v Lazah. Na mrzlo sobotno jutro se nam je pridružila množica jamarjev, ki so nam pomagali, da je obisk potekal varno in brez zapletov. V jami nam je inštruktor JRS, Uroš Ilič demonstriral, kako se uporabi astro folija za preprečitev podhladitve. Prikazal je tudi, kako se izdela zasilen bivak.

PREDSTAVITEV JAMARSTVA V MERCATOR CENTRU V DOMŽALAH

Začetek poletja je lahko tudi pravi čas za obisk jamarske šole za odrasle. Zunaj je po mokri pomladi posijalo sonce. V nekaj dneh smo se pred pripeko vsi poskrili v stanovanja. Gibanje v naravi je zaradi vročinskega vala postalo hudo naporno. Da bi se človek ohladil ni nujno, da prižge klimo. Lahko se vržemo v bazen, lahko se zapeljemo do kakega jezera ali pa se v koloni vozimo do morske obale.
Jamarji imamo še eno idejo, kako v teh dneh pobegniti pred vročino! Gremo v jame! Jame so zelo blizu Domžal, tako ne bomo izgubljali časa v koloni. Vedeti pa moramo, da je obisk jame varnejši, če so z nami izkušeni jamarji. Da bi si pridobili primerne izkušnje za obiskovanje jam, se je najbolje pridružiti enemu izmed 50 jamarskih društev po Sloveniji. Ena takih priložnosti je spust v Osoletovo jamo, ki ga organizira Društvo za raziskovanje jam Simon Robič Domžale, dne 4.7.2010 ob 9:00 v Osoletovo jamo. Jama leži v bližini domačije Osole na Dešnu nad Moravčami. Več informacij na ales.strazar@helios.si.

DOMŽALSKI JAMARJI NA VAJI CZ V RENČAH

Renški jamarji sodelujejo s civilno zaščito v domači občini. Občinski štab CZ Renče je za otroke iz Osnovne šole Renče pripravil posebno reševalno vajo. Na tej vaji so otroci po svojih močeh sodelovali z enotami CZ Renče pri opravljanju reševalnih nalog. Domžaleski jamarji smo bili veseli, da so nas kolegi iz Renč povabili k sodelovanju. Verjetno zato, ker v našem društvu redno teče jamarska šola za otroke, ki radi pokažejo svoje znanje vrvne tehnike svojim vrstnikom. V šolskem letu 2009/10 je jamarsko šolo opravilo 12 otrok.
Da bi kar najbolje predstavili jamarstvo, so renčani otroke peljali v manjšo jamo v bližini šole. V gozdu pred jamo smo postavili poligom za plezanje, da bi se otroci pred vstopom v jamo spoznali z jamarsko vrvno tehniko. Poligon smo postavili Božo Štupica, Roald Bruil in Aleš Stražar. Za praktični prikaz plezanja sta poskrbeli mladi jamarki Manca Kofol in Klara Štih.
V osmih urah si je jamo in jamarski bivak v njej ogledalo preko 100 otrok. Na poligonu pred jamo pa se je v vrvni tehniki preizkusilo preko 30 otrok vseh starosti.
Otroca pa se tisti dan še niso vrnili domov! Prespali so v velikem kampu, ki so ga postavile enote CZ Renče. Za oskrbo so poskrbele logistične enote CZ, tam je bila ves čas ekipa nujne medicinske pomoči, gasilci, enota za transport s konji in terenskimi vozili, jamarji, policisti... Še ves naslenji dan so se otroci spoznavali z reševalci, opremo in službami, ki jih opravljajo posamezniki v konkretnih enotah.
Zahvaljujemo se Občini Domžale, da je posodila terensko vozilo CZ za izvedbo te odgovorne naloge.

Aleš Stanislav Stražar

ROBIČEVA SLOVESNOST NA ŠENTURŠKI GORI

Tradicionalno Robičevo slovesnost na Šenturški gori je letos zaznamovalo vetrovno in hladno vreme, zato smo po končanem kulturnem programu kar hitro razbežali vsak na svoj konec. Pohvaliti je potrebno Ambroža in Lucijo Štih, ki sta kljub mrazu pred cerkvijo zaigrala nekaj skladb na marinbo in flavto.

OBČNI ZBOR DZRJ SIMON ROBIČ DOMŽALE

V nedeljo, 17.1.2010 smo se člani zbrali na volilnem občnem zboru društva. Predsednik Stražar Aleš  je predstavil poročilo o delu in finančnem poslovanju društva v zadnjem letu. Sledila je razrešitev organov društva in volitve. Novoizvoljeni člani upravnega odbora so:

Aleš Stanislav Stražar- predsednik
Maks Merela- podpredsednik
Matjaž Kofol- tajnik
Marko Orehek- gospodar
Irena Stražar- varstvo jam
Božo Štupica
Jože Jerman
Primož Kanič
Edo Špendl

PRAZNIČNA ŽELEZNA JAMA

Za popestritev prazničnega vzdušja pred Novim letom smo v Železni jami organizirali pet kulturnih prireditev.

V soboto 26.12.2009 ob 17:00 je nastopil KVINTET PIRNAT (Božični koncert)
Ljubezen do petja in družinska tradicija sta združili v kvartet. Začetki skupine segajo v leto 2003. Prvotni repertoar je obsegal slovensko narodno glasbo. Javnosti so se prvič predstavili ob jubileju (45 let) Okteta bratov Pirnat. Ob pevcih so nastopili še Trobilni kvartet 4+1, ki ga sestavlja pet osnovnošolcev iz Moravč, štirje trobilci in pihalec. Jakob, Luka, Martin, Tomaž in Luka skupaj zaigrajo ob posebnih dogodkih.Koncert je popestrila še Ema Smolnikar, ki se uči frajtonarico pri Martinu Vodlanu že tri leta.
 
V nedeljo 27.12.2009 ob 17:00 MLADI JAMARJI (Božični koncert)
Člani Društva za raziskovanje jam Simon Robič Domžale so pridni in ustvarjalni glasbeniki, ki že vrsto let pripravljajo kulturne prireditve ob različnih priložnostih. Neža Klinar in Ambrož Štih sta izjemno uspešna mlada glasbenika, ki sodelujeta na največjih tekmovanjih v svoji kategoriji v Sloveniji. Tokrat sta nam skupaj s svojimi prijatelji pripravila Božični koncert.

V ponedeljek 28.12.2009 ob 17:00, REŠEVANJE IZ JAM projekcija dokumentarnih filmov
Med potekom enotedenskega usposabljanja reševalcev iz jam je nastal dokumentarni film, ki bo prvič prikazan v Železni jami CAVE RESCUE TRAINING ter film BUDVA 2009. Prvi prikazuje reševanje iz jam, drugi pa reševanje po potresu. Oba filma smo posneli slovenski jamarji v organizaciji MUP Črne gore v okviru DPPI SEE s tehnično podporo Uprave RS za zaščito in reševanje. Za kulturni program so poskrbele dekleta iz družine Štiglic, ki so nam ubrano zapele nekaj božičnih pesmi.

V torek 29.12.2009 ob 17:00 RIBNIŠKI OKTET (Novoletni koncert)
Ribniški oktet se imenuje po pesmi Franceta Marolta Ribniška in ne po Ribnici. Večina članov živi v Ljubljani, dva pa v Stični. Res pa je, da je en član doma iz Hrovače pri Ribnici, eden pa prav iz Ribnice. Oktet deluje že skoraj tri desetletja, danes pa v njem prepevajo Jože Kores, Miloš Genorio, Stane Mancini, Janez Peček, Jože Genorio, Jože Černe, France Lesar in Aleš Lajovic. Z oktetom uspešno sodeluje tudi harmonikar Janez Goršič.

V sreda 30.12.2009 ob 17:00, dokumentarno igrani film LABIRINT
Film je bil prikazan na več filmskih festivalih po svetu ter je prejel nagrado na festivalu v Milanu. Labirint je film o potapljanju, tako v realnem kot simbolnem pomenu, labirint je metafora o potovanju v nevidni, notranji svet ter hkrati zgodba o požrtvovalnosti in pogumu. Pri nastanku kratkega filma LABIRINT so sodelovali:režiserka Jasna Hribernik, besedilo Dušan Šarotar, direktor fotografije Rado Likon in podvodna snemalca in akterja Marko Krašovec in Bojan Švabič.  

Vsem članom društva, ki so pomagali pri organizaciji prireditve, se iskreno zahvaljujem.

Aleš Stražar

BIVAKIRANJE V JAMI

Jama Mačkovca leži v neposredni bližini Laz nad Planinskim poljem, ob poti od Logatca proti Rakeku. Za obisk jame potrebujemo le čelado z lučjo, jamarski kombinezon, škornje in rokavice. Jama je poznana po velikih dimenzijah notranjih dvoran. Velike dvorane ne moremo zaobjeti z enim pogledom, tako se nam lahko zgodi, da po njej hodimo v krogu. Prehodi v Mačkovci so ozki in nizki tako, da obiskovalca strop pritisne prav do tal, v blato. Ožine so za začetnike ravno primerne.

Zbrali smo se pred OŠ Jurija Vege Moravče 18.12.2009 ob 19:10. Do Laz je 70 km vožnje. V hladnem zimskem večeru smo se jamo spravili ob 20:30. Najprej smo šli v Laški rov, kjer smo si postavili  zasilno bivališče. Bivak v jami je bil zelo preprost. Izdelali smo ga iz velike neprepustne plahte, ki služi za podlogo, višek materiala pa smo z vrvicami oblikovali tako, da smo naredili steno in streho. Za vzdrževanje minimalne temperature v bivaku, smo z obeh strani postavili prižgani karbidni luči. Pomembno je, da imamo s seboj suho podlogo in dobro spalno vrečo. Če smo pozorni pri slačenju umazanega kombinezona in blatnih škornjev, z umazanijo v bivaku niti ni velikih težav.

Ko smo si pripravili zasilno bivališče in povečerjali, smo se podali na plezalno avanturo po jami. Otroci so se prvič v življenju plazili po ožinah, blatu... Ko smo prišli v Veliko dvorano, smo se zadovoljni nastavljali fotografskim aparatom. V Laški rov smo se želeli vrniti skozi Dimnik, a ga nismo našli, zato smo šli v naše bivališče že po prej znani poti. Spat smo šli kar pozno, ob 0:45, zaspali pa smo še dosti pozneje. Dogovorili smo se, da bomo poskušali spati do 7. ure zjutraj. Počitek v jami pa ni noben užitek! Pri 9ºC in 100% vlagi kljub podlogi in dobrim spalnim vrečam, mraz hladi naše kosti.
Ob 6:25 je fante »navilo lulat«. Uroš je predlagal, da počasi začnemo z vstajanjem. Zanimivo, da ni bilo potrebno nikogar budit? Vsi so bili takoj ZA, da se spravimo pokonci in gremo na svetlo. Uroš je z otroci pospravil bivak, jaz pa sem skuhal čaj in pomagal pakirati opremo v transportne torbe. Zajtrk nam ni teknil, kljub obilici hrane, ki smo jo prinesli s seboj.
Ko smo prišli iz jame je močno snežilo. Še enkrat je bilo potrebno stisnit zobe in se iz mokrih in blatnih kombinezonov spravit v suhe in mrzle cunje, ki so nas čakale v kombiju. V zelo slabih voznih razmerah sva z Urošem pripeljala otroke ob 10h do OŠ Jurija Vege Moravče. Tam so nas že čakali starši.
V jami je bivakiralo 9 otrok, za nočni mir pa sva skrbela Uroš in Aleš. Da je obisk jame potekal varneje sta pomagala Božo in Boštjan, ki pa sta raje prespala doma!

Aleš S. Stražar 

JAME V OKOLICI VRANSKEGA

Zadnjo soboto v novembru smo si z jamarskim krožkom ogledali tri naravne jame v okolici Vranskega. Organizator ekskurzije je bil KŠJK Speleos-Siga Velenje. Za ogrevanje smo se podali v Podgrajsko jamo pri graščini na Vranskem. Jama je zares majhna, sprejme le po par jamarjev. Jama Škadavnica je precej večja, ima velik vhod skozi katerega vanjo prodira obilo naravne svetlobe. Cela jama je ena sama velika in lepo zasigana dvorana. Škoda je samo to, da so kapniki zeleni zaradi naravne svetlobe, ki prodira v jamo.
Najlepša izmed vseh jam, ki smo si jih ogledali ta dan, je bila jama Štabirnica pod Tolstim vrhom. Drug za drugim smo se že malo premočeni, ker je cel dan deževalo, podali v podzemno lepotico. Korak za korakom smo se puščali v podzemni kristalni labirint. Na nekaterih mestih nam je voda kapljala za vrat, po nerodnosti se je kdo prijel za blato ali pa je komu ugasnila luč.

V zadnji dvorani smo vodniki izkoristili priložnost in bodočim jamarjem razložili, kako jame nastajajo in kako se pretakajo vode v podzemlju. Še posebej smo jih opozorili na to, kako občutljiv je jamski ekosistem in podzemni vodotoki na onesnaževanje, ki ga povzročamo ljudje z odmetavanjem smeti v jame.

OBISK JAMARJEV IZ SRBIJE

Od četrtka 12. novembra pa do nedelje 15. novembra so pri nas gostovali  jamarji iz Penjačkog kluba AS Beograd. Poznamo se že vrsto let, letos pa smo bili skupaj tudi na jamarski odpravi Kameno more 2009. Že takrat smo se dogovorili, da nas jeseni obiščejo. V petek dopoldan smo obiskali Tonija Dragarja, župana Domžal in mu predstavili skupni projekt -1000m. Popoldan smo skupaj z jamarji z KŠJK Speleos- Siga Velenje in Tirskimi zmaji obiskali Klemenškov pekel v savinjskih Alpah. Sobota je bil dan za nakupe in počitek, v nedeljo pa smo si skupaj ogledali Tajno jamo v bližini Polzele.

MAJČEVO BREZNO

Majčevo brezno je kot zvezda stalnica v raziskovalnih prizadevanjih našega društva. Ko nam presede kopanje v ožini v spodnji etaži 150 m globoko in imamo vsega dovolj, se naša pozornost preseli na kakšno drugo dejavnost ali jamo. Čez kakšno leto, ko pozabimo na to, kako trda je skala v ožini in kako težko se prebijamo naprej, spet nekdo vpraša:«A gremo kopat v Majčevo brezno?«
Spet smo v akciji! Jamo smo obiskali 27. oktobra, 5. novembra in 8. novembra. Nekatere dele jame smo nanovo opremili. Preplezali smo kamin v zadnjem delu spodnje etaže in napeljali vrv do dvorane v fosilnem rovu. V naslednji akciji bomo izmerili dvorano. Kopali smo v ožini, na nekaj mestih bo potrebno zaradi obrabe zamenjati vrv. Nekateri so predlagali, da bi bilo potrebno celo jamo še enkrat premeriti in izdelati 3D načrt. Čaka nas še veliko dela in če imate preveč časa se nam pridružite.

REŠEVALNA VAJA CIVILNE ZAŠČITE DOMŽALE

Jamarska reševalna enota je pomemben del našega društva. Preko organizacije rednih vaj in usposabljanj delujemo znotraj DZRJ Simon Robič Domžale na preventivnem področju.  Vsaki dve leti pa radi pokažemo svojo usposobljenost in opremljenost na vaji Civilne zaščite Občine Domžale. Ena takih je bila letošnja vaja z imenom Domžale 2009. Vaja je potekala na območju Tovarne barv lakov in umetnih smol Helios na Količevem.
Domžalski jamarji smo se zbrali 23.10.09 ob 12:30 pred Centrom požarne varnosti Domžale. Točno ob 13. uri so izpred CPV speljala prva intervencijska vozila. Začela se je tudi evakuacija iz vseh obratov na območju Helios Količevo, naša enota pa je po aktiviranju zavzela svoja mesta pri obratu umetnih smol. Za dvig na objekt z lestvijo so poskrbeli  Poklicni gasilci iz CPV Domžale. 
Gasilci so se nato posvetili gašenju, jamarji, alpinisti, nujna medicinska pomoč pa svojemu delu. Tako so podest pogasili gasilci iz PGD Vir. Nato so prinesli poškodovanca iz vroče cone. Enega smo rešili jamarji drugega pa alpinisti. Med vajo smo se potrudili in številnim gledalcem nazorno pokazali na kakšen način se lahko pomaga ob nesrečah z uporabo vrvne tehnike.

Aleš S. Stražar

MEDNARODNI PROGRAM REŠEVALEC IZ JAM

Med  3. in 10. oktobrom je potekalo usposabljanje Reševalec iz jam v Črni Gori, natančneje na pobočjih Narodnega parka Lovčen. Program je potekal v okviru DPPI SEE (Disaster Preperedness and Prevention Intiative for Sauth-Eastern Europe http://www.dppi.info), kar je dalo srečanju čisto novo in bistveno pomembnejšo dimenzijo. Prvič smo jamarji s svojim programom uspeli prepričati domače in tuje strokovnjake, da so nam zaupali organizacijo strateško pomembnega programa.
V originalu program nosi ime Cave Rescue training in poteka v angleščini. Letos je bil organiziran v Črni gori s podporo Sektor za vanredne situacije i civilno bezbednost MUP JU CG, Uprava RS za zaščito in reševanje ter Asociacija speleoloških društava Črne Gore.
V Črni gori smo Slovenci skrbeli za tehnično podporo usposabljanja. S strani URSZR Stane Lotrič- vodja programa, Klemen Volontar - inštruktor GRIMP, Aleš Stražar, Uroš Ilič in Rajko Bračič - inštruktorji reševanja iz jam. Iz Slovenije sta se programa udeležila Dimitrija Valentič in Robert Kusić.
Namen usposabljanja je bil učenje tehnike reševanja iz jam in povezovanje pridobljenega znanja v celoto, ki privede do uspešnega izida reševanja. Program CRT obsega kar 80 ur napornega dela v plezališču, v jami in v učilnici.
Program je bil dobro sprejet med udeleženci. V pisani mednarodni druščini jamarjev se za gostovanje se zanima več držav.

Aleš S. Stražar

DNEVI ZIR V NOVEM MESTU

DZRJ Simon Robič Domžale smo sodelovali na posvetu o uvedbi novega izbirnega predmeta v OŠ – zaščita in reševanje. Otroci, ki obiskujejo jamarski krožek na OŠ Moravče, so s pomočjo svoje mentorice pripravili krajšo predstavitev njihovega in našega celoletnega dela.
Strah pred nastopom smo šli preganjat kar na most, s katerega sem napeljal dve vrvi. Tjaša, Lucija in Jakob so tam lahko nazorno pokazali znanje vrvne tehnike. Vemo, da v mnogih jamarskih društvih po Sloveniji potekajo jamarski krožki za otroke, zato smo v letu 2008 zastavili meddruštveni program Mali rak. Program poskuša združevati mlade jamarje ob zahtevnih temah kot so prva pomoč in vrvna tehnika. Vsako sezono zaključimo s vseslovenskim srečanjem jamarske mladine.

Petek dopoldan je bil na dnevih ZIR 2009 v Novem mestu namenjen posvetu, kako delo reševalcev približati najmlajšim, kako jih opogumiti za klic na številko 112,  kako jih vzgojiti za pomoč ob nesreči ali da samozaščitno delujejo v takih primerih. Odrasli so se pošteno namučili, kako otrokom približati tako resno temo, kot je  reševanje življenj! .
Izmed vseh predavateljev smo bili mi na vrsti zadnji! Martina je predstavila oceno ogroženosti otrok na domžalsko-moravškem osamelem krasu. Otroci, Tjaša, Lucija in Jakob pa so predstavili delo krožka, kje vse smo že bili in kaj vse smo se naučili. Med drugim smo se pohvali, da smo obiskali Brezno pri Leški planini do globine 220m.

Krožek je v letu 2009/10 že začel z resnim delom. Srečali smo se že trikrat. Vesel sem, da imamo na pretek mladosti in energije.

Aleš S. Stražar

JAMARSKI BIVAK NA KANINU

V soboto 29.8. smo se potrudili na Kanin in si oprtali konkretne količine peska  in cementa, da bo Luka Zalokar dokončno postavil temelje za jamarki bivak na Kaninskih podih. Jamarski bivak bo postavljen zahodno od koče Petra Skalarja, blizu Velikega Talirja.
Že zjutraj je šlo na tesno. Člani DZRJ Domžale smo kupili karte za žičnico na Kanin in se ob 8.00 peljali z "jajčki" do postaje D. Dlje ne gre! Že do koče Petra Skalarja smo nesli težke nahrbtnike! Pri koči Petra Skalarja smo vsi dobil čaj in Reharjevo "darilo", vrečo peska.
Vseskozi je bila megla, da strel in dežja ne omenjam! Tudi najboljši poznavalci Kaninskih podov so imeli težave z orientacijo. Po dobri uri trdih korakov smo prispeli do mesta, kjer bo stal jamarski bivak. Težak tovor smo z olajšanjem odvrgli in se v rahlem dežju
lotili kopanja kanala za strelovod. Kakšna ironija! Strele švigajo, mi pa zakopavamo »valjanc« - strelovod.
Ko smo zaključili s tem nevarnim delom, smo utrujeni pohiteli proti koči, kjer smo si malo odpočili in premišljevali, kaj nam je storiti. Vreme je bili vedno slabše zato nas je Rajko spravil pokonci in pohiteli smo proti postaji D. Sreča se nam je nasmehnila, saj so nas na postaji D čakali žičničarji skoraj cel dan in nas v zelo slabem vremenu z gondolo spustili v dolino. Lahko bi se zgodilo,da bi morali v dolino peš.
Od 18 članske ekipe smo na akciji sodelovali naslednji člani DZRJ Simon Robič Domžale:
Eva Macun, Roald Bruil – Rolly, Aleš, Gregor, Irena in Petra Stražar

KAMENO MORE 2009

Tudi letos smo se udeležili Jamarske odprave v Črno goro. Lotili smo se raziskav v jamah na področju z imenom Kameno more. To je kraško področje nad Boko kotorsko, ki preprosto spominja na razburkano morje. Vsi te namišljeni kamniti valovi pa skrivajo veliko neodkritih jam. V krogu 3 km od tabora je sedaj poznanih preko 300 jam.

Pot do Risna v Črni gori je dolga. Tehnološko zastarelost našega »Trafica« smo kompenzirali z nočno vožnjo preko Dalmacije. Črnogorsko mejo smo prečkali zgodaj zjutraj. Utrujeni od vožnje smo postavili šotore in začeli sestavljeti ekipo, ki je pomagala pri nošenju potapljaške opreme. Marko Krašovec je prispel v Črno goro pred nami in nas že nestrpno čakal, zato smo se prva dva dneva predvsem  posvetili raziskovanju sifonov v izvirih, ki se stekajo v risanski zaliv. Pomemben del odprave je bilo vzorčenje pitne vode v dveh črpališčih, ki sta jih opravila Marko in Bojan.
Tabor v katerem smo skupaj načrtovali raziskovalne akcije in seveda kopanje na plaži, smo si delili s Črnogorci, Srbi, Makedonci in Slovenci iz več jamarskih društev. V taboru nas je bilo 12 članov DZRJ Simon Robič Domžale. Tretji dan smo sodelovali na mednarodni reševalni vaji iz jame Stotka. Nosila smo dvignili iz globine okoli 90m.

Najpomembnejši del odprave pa je bilo nadaljevati raziskave v jami Dvestotka. Jama se na žalost zaključi na 240m globine. Del odprave smo posvetili ogledu lokacij za izvedbo CAVE RESCUE TRAINING-a, ki bo oktobra 2009 v Črni gori.
Črnogorci so nas izjemno lepo sprejeli. Kamor koli smo prišli, smo bili dobrodošli.

Obljubili smo, da se 1.8.2010 spet dobimo v Črni gori z jamarsko opremo in željo po novih odkritjih. Pridruži se nam tudi ti!

Aleš S. Stražar

ZAKLJUČEK JAMARSKEGA KROŽKA NA LEŠKI PLANINI

Člani Društva za raziskovanje jam Kranj že vrsto let organizirajo prvi vikend v juliju tabor na Leški planini. Odločili smo se, da se učenci, ki so v šolskem letu 2008-09 obiskovali jamarski krožek na Osnovni šoli Moravče, skupaj s svojimi mentorji spustijo v Brezno pri Leški planini. Jama je stopnjasto brezno, ki se na globini cca 200m odpre v veliko podorno dvorano.

V soboto 4.julija, smo se že zgodaj zjutraj zbrali v Domžalah in se z dvema avtomobiloma (našim kombijem in vozilom CZ Domžale) odpeljali proti Jelovici. Pred vhodom v brezno smo hoteli biti prvi, saj smo vedeli, da je jama zahtevna in nam bo vzela veliko časa. Poleg tega pa na ta dan jamo vedno obišče veliko ljudi in lahko pride do zastojev na pritrdiščih. Jamo so dan prej že opremili kranjski jamarji. Okrog 12. ure smo se prvi že spuščali v vhodno brezno. Vsak mladi jamar je imel ob sebi še izkušenega inštruktorja, ki ga je nadzoroval in mu pomagal premagovati ovire. Spust je potekal tekoče in brez problemov. Ogledali smo si veliko dvorano na 230m globine in naredili nekaj fotografij. Vedeli smo, da nas čaka še najbolj zahteven del akcije in sicer naporno »žemarjenje«, zato smo se nestrpno pognali na »štrik«.  Po dobrih šestih urah v jami je prvi iz naše skupine ugledal dnevno svetlobo. Sledil je piknik in druženje ob ognju. V akciji so sodelovali: Katja, Jakob,

VAJA JARŠE 2009

Prostovoljno gasilsko društvo Jarše-Rodica je ob praznovanju 45 let uspešnega delovanja, pripravilo sektorsko vajo, na katero so k sodelovanju povabili tudi Enoto za reševanje iz jam našega društva. Člani enote smo se zbrali pred Gasilskim domom Domžale-mesto, od koder smo točno ob 19. uri odpeljali proti delovišču, poslovni zgradbi Induplati Jarše. Naša naloga je bila, da s strehe trinadstropne zgradbe rešimo več poškodovancev. Ker nihče ni bil resneje poškodovan, smo se odločili, da napnemo žičnico in po njej spustimo na varno ljudi kar v posebnih sedežih. Na ravni strehi smo postavili trinožec in ga fiksirali, pred stavbo pa smo pripravili pritrdišče na gasilskem tovornjaku. 20 minut po izvozu smo po žičnici že spustili prvega poškodovanca. Vajo smo zaključili ob 19.30, hitro pospravili opremo in se odpravili na analizo vaje pred Gasilski dom Jarše Rodica. Sodelovali so: reševalci Primož Kanič, Maks Merela, Matjaž Kofol, Božo Štupica, Ivo Kokalj, Andrej Bizjak, Rok Pandel. Poškodovanci so bili naši mladi jamarji: Lucija Štih, Ambrož Štih, Jakob Močilnikar, Martina Lorber, v štabu pa je bila Petra Stražar. Več slik si lahko ogledate tukaj.

PREDSTAVITEV JAMARSTVA V ARBORETUMU VOLČJI POTOK

Vsako leto, med prvomajskimi prazniki, poteka v Arboretumu Volčji potok razstava tulipanov, cvetličarstva in vrtne opreme. Arboretum Volčji Potok letno obišče 70.000 do 150.000 obiskovalcev. Le malo bi jih znalo povedati, da beseda arboretum pomeni zbirko dreves in grmov, ki je na­menjena izobraževanju in raziskovanju. Arboretum v Volčjem Potoku je v osnovi botanični vrt za lesnate rastline, edini v Sloveniji. V Volčjem Potoku uspeva približno 2.500 vrst in sort iglavcev in listavcev ter okoli 300 samoniklih rastlin.
Letos smo to veliko prireditev izkoristili za promocijo Železne jame in jamarstva tudi člani Društva za raziskovanje jam Simon Robič Domžale. V delu parka, ki je bil namenjen razstavljalcem, smo pripravili pravo adrenalinsko doživetje za najbolj pogumne obiskovalce. V krošnjo drevesa, približno 20m visoko, smo pritrdili vrv. Ljudi smo na »štant« dvigali s protitežo, najbolj zagnani pa so lahko sami »požemarili« visoko v krošnjo drevesa. Na trdna tla pa smo jih nežno spustili po približno 30m dolgi žičnici.

TEKMA V ŽIMARJENJU NA SILOS ŽITA NA VIRU PRI DOMŽALAH

Mirno lahko rečemo, da je bila letošnja tekma v žimarjenju na silos, ena najbolj razburljivih v zadnjih letih. Poleg mednarodne udeležbe in velikega števila tekmovalcev, nas je še posebej razveselil nov rekord proge, ki ga je postavil Srb Ivan Nastič. 45m je preplezal v minuti in 48 sekundah. Več podrobnosti na strani TEKMA V ŽIMARJENJU.

ROBIČEVA SLOVESNOST NA ŠENTURŠKI GORI

V nedeljo 8.3.09 smo se zopet zbrali na Šenturski gori pri maši v spomin na  Simona Robiča. Simon Robič je prvi jamar, ki je raziskoval domžalsko-moravški osameli kras. Robič je o raziskavah pisal v Bleiweisove novice, takrat edini slovenski časopis. V jame ga je verjetno prignala želja po odkrivanju živalskega sveta. Tudi na našem koncu je odkril posebnega "kebra", ki ga ljubkovalno imenijemo robič in je endemna živalica na domžalsko moravškem osamelem krasu. Maševal je župnik Pavle Juhant. V kulturnem programu so nastopili: Anja Burnik – flavta, Lucija Štih – flavta, Ambrož Štih – marimba. Nato je sledil še občni zbor DZRJ Simon Robič Domžale, kjer smo potrdili poročilo o delu v letu 2008, finance 2008 in sprejeli plan dela za leto 2009.  

4. EVROPSKI SPELEOLOŠKI KONGRES

Od 23. pa do 30. avgusta se je v Lans-en-Vercors , Francija, odvijal 4. evropski jamarski kongres. Jamarji evropskih držav so predstavili svoje raziskovalno delo, najpomembnejše pa je bilo druženje in spoznavanje kolegov iz drugih držav. Predstavljenih je bilo tudi nekaj tehničnih novosti. Španci so naredili novo, varnejšo vrv! Plašč vrvi je nekako prilepljen na jedro vrvi. To je velik napredek pri varnosti uporabe vrvi v jamah. Kadar se raziskujejo veliki sistemi in so jame opremljene dalj časa, pride ob slabo postavljeni vrvi do velike obrabe plašča. Če pa je plašč vrvi poškodovan je vrv smrtno nevarna!!! Kupil sem 30m nove vrvi, da jo bomo testirali v društvu. Kupil sem tudi aluminijaste obročke, ki v kombinaciji z dinemo (5mm) omogočajo nov princip opremljanja jam. Dinema je 5mm vrvica, ki jo že sedaj uporabljamo namesto stremena pri žemarjenju. Vrvica je odporna na obrabo in ima izjemno trdnost! Pri preseku 5mm zdrži obremenitev 2000kg. Zanimiv je nov vzorec transportne vreče 10 l, kupil pa sem še VOX na slušalke.. In s kom sem »vandral« po svetu. Vozili smo se v potovalnem kombiju družine Klinar in večino poti je vozil Tomaž Klinar. Karto je bral in nas usmerjal Stanko Klinar, njegov oče. Potovali in spali smo super! Za trden spanec v zadnjem delu kombija sva skrbela Franci Facija iz Laz in Aleš Stražar. Poleg predavanj in projekcij in seveda Speleo Bara smo obiskali neko manjšo jamo globoko 220m in jamo Gouffre Berger do globine 500m. Ob raziskovanju te jame se je v jamarstvu v Franciji popolnoma uveljavilo tehnično plezanje na eni vrvi. Spoznali smo kopico novih jamarjev in srečali veliko starih znancev. Bilo je lepo!

KAMENO MORE 2008

Jamarske odprave KAMENO MORE 2008, ki je potekala od 27.7. do 2.8.08 v Črni gori, sem se udeležil predvsem v spomin na štiri preminule srbske jamarje, ki so se zastrupili z monoksidom na raziskovalni akciji v jami.  Ves čas sem imel pred očmi Boška, ki se je udeležil Proteusa 2006 v Sežani. Bila sva si blizu in čutil sem, da sva sorodni duši. Bolečina je še prevelika in na odpravi nismo tragične nesreče niti omenili, čeprav nam je vseskozi ležala na srcu.Člani odprave KAMENO MORE 2008 smo bili: kombi je vozil Rajko Bračič, zraven njega je sedela in navigirala Adrijana Novak. Takoj v drugi vrsti sva bila domžalčana, moja malenkost, Aleš Stražar in Tomaž dr. Klinar. V zadnji vrsti so sedeli Šimen Žumer, DZRJ Kranj in dva Velenjska "orla", Mojca Hribernik in Boris Šajtegelj.Počasi smo drveli proti Splitu in naprej do Dubrovnika. Tik pred Pločami se je zgodila huda prometna nesreča tako, da smo naredili velik obvoz. Po slabih 20 urah vožnje smo prispeli na lokacijo - Ledenice izpod Kamenog mora. Postavili smo šotore in se razgledali po terenu. Teren je zelo težko prehoden in Tomaž (stezosledec) je hitro naštudiral stare poti, ki so že skoraj izginile, mestoma pa so bile zelo zarasle. Pri Bosancih, jamarskih kolegih iz Trebinja, si je sposodil vojaško sekiro in nam očistil del poti za hitrejše gibanje po težko prehodnem kraškem terenu. Razdelili smo se v več skupin. Vsak dan smo se skupaj s kolegi bivše juge spustili v eno jamo, jo izmerili in skicirali. Spotoma smo jim tudi predstavili način plezanja s pantinom.Vode smo dobili iz starih opuščenih vodnjakov. Za pitje smo jo prekuhavali, nekaj pa smo je kupili tudi v dolini..
Kako daleč je do morja: z vozilom približno 30 min ali 10 km in že si na črnogorski obali ali v trgovini, skratka sredi običajnega poletnega vrveža. Drugo leto bi lahko šli tja v večjem številu. Primerno bi bilo tudi za družine z majhnimi otroki.

JAMA AJDNA POD STOLOM

Po dolgem času smo spet obiskali jamo Ajdna in preverili možnost nadaljevanja. Jama je zelo ozka in podobna razpoki v steni. Spustili smo se do kamor se je pač dalo in potem na vrv navezali utež. Jama se nadaljuje vsaj še 10m, vendar je razpoka vedno bolj in bolj ozka. Ne vem, če jo ima smisel širiti.